Šparglji gojenje

Rastlina, enokalična sorodnica zelja, raste dan danes tudi pri nas na obrobju gozdov, v dokaj težko dostopnih območjih, grmičevju, največkrat na strmih pobočjih. Vsak nabran šopek torej pomeni precejšno spretnost, zaradi česar so se že stari rimljani, grki, egipčani naučili šparglje tudi gojiti. Poganjke so zakopali, da so rastli v zemlji in tako dobili špargelj bele barve, dosti nežnejšega okusa. Od tukaj izraz beluš, ki pa se splošno uporablja za vse šparglje. Od  cesarjev, kraljev, faraonov se je špargelj vrsto stoletij vzgajal na samostanskih in najbolj aristokratskih vrtovih, kot zdravilo za celo paleto bolezni, okrasek, afrodizijak.

Domači špargelj je pridelan na posebnem gojišču. Pri tem je brst šparglja zakopan v zemljo, v temi  ostane bele barve in pridobi delikatno aromo. Tak špargelj je precej pogost na naših jedilnikih, saj ga je enostavno kupiti in pripraviti.

Beli špargelj ali beluš je vsebinsko manj bogat od divjega, pa ga še vedno uvrščamo med najbolj zdrava živila.